Za tiste, ki nas ne poznate, smo zakonca Ana in Niki in najina drobcena hčerka Ema. Smo radovedni in vedno nas srbijo pete, da kam odvandramo.
Kakor običajno nastane družinica, sva tudi midva začela kot par. Spoznala sva se na mladinski skupini, kjer sva se na enem od srečanj tako globoko zaklepetala, da sva kar pozabila na vse ostale v sobi. Iskrica je preskočila in podobno se je zgodilo spet in spet. V sklopu aktivnosti, ki smo jih počeli na mladinski skupini, je bil tudi plesni tečaj in takrat je bilo treba poiskati par. Ker mi je bila Ana všeč, sem nebodigalen naredil prvi korak in jo povprašal, če bi bila ona moja soplesalka. In na moje veliko navdušenje se je strinjala.
To sicer še niso bili “uradni” zmenki. Za to sem zbral pogum enkrat kasneje. Skupaj sva šla na nekaj čudovitih zmenkov v okolici doma in kmalu tudi na številne izlete ter prvo potovanje. Hitro sva ugotovila, da rada potujeva skupaj. Veliko sva sicer potovala že prej, vsak zase in s svojimi primarnimi družinami, zato tega navdušenja ni bilo težko prenesti v najino zvezo. Sva pa ugotovila, da morava iskati primerno ravnovesje med raziskovanjem narave, ki najbolj navdušijo mene, in mest, vasi, muzejev in galerij, ki izjemno zanimajo Ano — toliko, da je za vsakega nekaj.
Naslednjih deset let sva raziskovala številne države, kot študenta, seveda z nizkim potovalnim proračunom. Deloma je temu sledila tudi izbira destinacij (Romunija, Makedonija, Slovaška …), predvsem pa je to močno vplivalo na najin način potovanja. Iskala sva ugodne prenočitve, nisva hodila v restavracije s petimi zvezdicami ali v hotele, ampak sva predvsem iskala doživetja, najraje brezplačna. In kdor ni izkusil tega, morda ne bi verjel, ampak res veliko je mogoče videti zastonj. Celo tako daleč bi argumentiral, da so praktično vsa najboljša doživetja v resnici zastonj — po navadi so to čudoviti, a manj znani kraji, ki jih množični turizem še ni zasul do te mere, da bi lokalni akterji z njimi začeli polniti žepe. Pogosto so se za najboljše restavracije, na katere sva pomotoma naletela, izkazale tudi take, ki so bile med cenejšimi. Raje spiva pri nekom, ki oddaja sobo v stanovanju in dava nekaj več denarja za večerjo v lokalni kantini, kot pa za perfektno zložene brisače v hotelu in mini šampone na polici ogledala. In za bonus včasih tako spoznaš zanimive ljudi, lokalce. Nikoli nisva do te mere skoparila, da bi se znašla v kočljivih situacijah — kakšni vprašljivi hostli ali znano nevarni predeli mest. In nikoli nisva izbirala slabe prehrane, če je bila na voljo kvalitetna lokalna ponudba. Prav tako nikoli ne živiva zgolj od konzervirane hrane, redno si privoščiva lokalne jedi, saj verjameva, da edino tako lahko zares doživiš nek kraj in kulturo. Vedno si privoščiva kulturna doživetja, obiskujeva muzeje, parke ipd. Z leti se je najin proračun tudi malenkost dvignil in si privoščiva kakšno dražjo stvar, vseeno pa sva ostala zvesta nekemu osnovnemu načelu, da za naprej določen znesek skušava doživeti čim več oz. da so doživetja čim bolj kakovostna in pristna.
Nato je prišla na svet najina hčerka Ema, čudovit in relativno nezahteven otrok, in kot bi mignil sva jo že vpeljala v najine popotniške podvige. Z otrokom je potovanja treba malo prilagoditi, ne pa spet toliko, kot si marsikdo misli. Dokler je dojenček, imaš samo štiri skrbi: da je na varnem, da je sit, da je previt in da dovolj počiva. Če dinamiko potovanja načrtuješ s tem v mislih, potem gre lahko povsem gladko, to smo uspešno dokazali. Ko bo Ema starejša, pa lahko damo še kakšen napotek za malčke, otroke in najstnike. Verjameva, da če otroku veselje do določene aktivnosti položiš tako rekoč v zibko, bo najbrž, tudi ko odraste, še vedno užival v tem.
Iskreno se veselimo popotniških doživetij v prihodnosti, na blogu bova sproti delila zgodbe in zapise tudi z vami. Občasno bova objavljala tudi kakšne potopise iz preteklosti.