Idilično provansalsko podeželje in slikovita Azurna obala sta bila že leta na najinem vedno daljšem Bucket listu. Kako ne, ko pa smo prek diabetično romantiziranih filmskih prizorov Provanse že od mladega nezavedno sprogramirani v to, da se ob pogledu na neskončna sivkina polja in dekadentne francoske Croissante začnemo kar topiti v sebi. Pa je kar nekaj resnice v tem, to vam zdaj lahko z zagotovostjo povemo.
Za nas je bilo to potovanje nekaj prav posebnega iz še enega razloga – bilo je naše prvo družinsko potovanje (če ne štejemo kratkega vikend oddiha v Opatijo in nekaj drugih dnevnih skokov čez mejo). Najina komaj šestmesečna Ema je prvič šla zares v svet z nama, kar za dva tedna in skoraj pol Evrope daleč. Veliko sva prej potovala že sama, ampak tokrat je bilo zaradi Eme precej drugače – ne boljše, ne slabše, drugače.
V najini dinamiki jaz veljam za bolj spontanega, Ana za bolj organizirano, skupaj pa sva ravno prava mešanica vsega, ali če rečem drugače, kot jin in jang. Ko v ta harmonični krog dodaš še en element, dobiš neko novo obliko, ki ravnotežje najde v novi točki. Pri tem potovanju smo tako z velikim naskokom dali prednost načrtovanju. Z mravljinci v petah je Ana tako že mesece naprej pregledovala splet in številne potovalne vodnike za navdih, ter raznorazne izpovedi družinskih popotnikov za nasvete pri potovanju z dojenčki. Medtem sem se jaz utapljal v drugem delu, in nisem zares veliko sodeloval, sem pa s popolnim zaupanjem v ženine načrtovalne zmožnosti prav tako z veseljem pričakoval potovanje.
V hektičnem krmarjenju med službo, še trajajočim privajanjem na dojenčka, raznoraznimi projekti v teku, hišnih prenov in dela na vrtu se je neverjetno hitro približal datum za odhod. Takrat pride tista potovalna mrzlica, ko se zaveš da v bistvu v parih dneh odhajaš, nimaš pa še ničesar pripravljenega razen morda nekaj rezerviranih nočitev. V tistem trenutku bi včasih najraje kar rekel “Nikamor ne gremo”, se zabubil na kavč in se pretvarjal, da je zunaj apokalipsa. Ampak ravno ta korak, ki ga je treba narediti, da lahko stopiš na proti čudovitim doživetjem, kot je bilo to.
Po uspešnem pakiranju smo po planu odšli na pot in to brez dodatnih prikolic, truge, in drugih širitev prtljažnega prostora, kot so nam vsi napovedovali v stilu: “Bosta že videla, ko bosta imela dojenčka”. Prav vse — z vozičkom, košaro, vso dojenčkovo “ropotijo” in še vsemi najinimi oblačili vred – smo brez problema lično zložili v prtljažnik megana, in to celo pod rolo, da je bila vsa prtljaga lahko skrita, kadar je avto stal na parkiriščih. In iskreno, ničesar nismo pogrešili.
Avto je kljub svojim prevoženim kilometrom v skupni razdalji povprečne oddaljenosti zemlje od lune lepo predel in kot bi mignil so mimo nas že letela drevesa padske nižine. Ker sva upoštevala nasvete skrbnih staršev popotnikov, sva vsako vožnjo razdelila tako, da smo imeli na najmanj 2 uri daljši postanek za “izležavanje” najine Eme. Seveda tudi zato, da so se cilindri razgretega motorja malo pohladili, da smo spraznili mehurje, dodali kaj v želodčke in zamenjali bolj ali manj pokakane pleničke.
V prvih dveh dneh smo na hitro prečkali Italijo, saj kljub temu, da se vedno radi vračamo tja, ni bila cilj tega potovanja. Drugi dan smo že konkretno zapeljali v Francijo in se nastanili v predelu, ki se nama je zdel kot primerno izhodišče za raziskovanje slovite soteske Verdon. Ta impozantna v s sivo skalo vrezana soteska se po lepoti lahko kosa z marsikatero drugo in skoraj na vsakem ovinku pusti obiskovalca s čeljustjo na tleh. Vsaj na naju z Ano je res naredila neverjeten vtis. Tu sva bila prvič nekoliko prikrajšana za dolge pohodniške poti, ker Ema še ni bila pripravljena za take dolge pohode v nosilki, tako da sva si rekla, da se bomo sem gotovo še vrnili.
V nadaljevanju potovanja naju je prijetno presenetil tudi malo manj zanemniti Les Mees, kjer smo pravzaprav pristali precej po naključju, ker smo tam namreč našli prenočišče pri eni iskreno prijazni gospe z mucki — ja kdor še ne ve, midva z Ano sva veliko ljubitelja mačk. Pred večerom smo naredili pohod okrog teh neverjetnih kamnitih gmot, ki te ne pustijo ravnodušnega. Pohod je nezahteven, gre sicer malo v hrib, zato je vseeno priporčljivo imeti vsaj nizke pohodne čevlje in nekaj vode.
V teh dneh smo se naužili tudi pogledov na prostrana sivkina polja. Kamor si pogledal v dolgih in popolno vzporednih vrstah, žal že povsem obglavljeni grmički sivke, tako da niso bili tako romantično lepi, kot so vedno upodobljeni na impresionističnih slikah. Ja, bili smo tam po žetveni sezoni, in čeprav smo to vedeli že v naprej, ni šlo, da ne bi bili nekoliko razočarani. Ampak kakorkoli, vseeno je lepo tudi brez cvetov, in da bi nam počila pika, smo po izgubljanju po provansalskih ravnicah vseeno našli eno polje kjer so sivke še imele cvetove. Bile so sicer bolj mlade, tako da predvidevam, da jih zato prvo leto še niso obglavljali.
Potovanje smo nadaljevali preko znamenite gore Mt. Ventoux, kamor vsi kolesarski navdušenci sigurno pridejo, če že ne s kolesom pa vsaj z avto. Razgledi so čudoviti, tudi če je malo zavit v meglo. Naš megan je pohrustal vzpon in spust brez problema, na enem od Eminih “izležavanj” pa smo srečali Nemce, ki niso bili vešči zaviranja z motorjem in so pošteno pregreli zavore. Z vsemi štirimi so obstali kar sredi ceste, dokler jih nisem šel prepričat, da avto raje umaknejo na počivališče. Vse se je dobro izteklo, odšli so pred nami in do dna jih potem nismo več srečali, ne na cesti ne v jarku.
Naša naslednja večja točka interesa je bil Avignon. To je bil naš dom naslednjih nekaj dni, in plan je bil, da mimogrede operemo in posušimo naša zdaj že pošteno preznojena oblačila. Seveda kakor nalašč obljubljenega stroja v stanovanju ni bilo, in smo lahko dva večera prali na roke. Sej človek preživi, ampak v kombinaciji z nečistočo, smrdečimi sifoni (ki so v Franciji med sobodajalci kar standard) in neznosno vlago s komarji, težko nisi vsaj malo jezen na gostitelja, ki se na veliko laže na Airbnbju. Ta slaba izkušnja ni pokvarila našega navdušenja nad Avignonom. Res je čudovito mesto ima pestro zgodovino in ne manjka zanimivih trgovin in lokalov. Z navušenjem smo raziskovali razne kotičke mesta in opazovali ljudi.
S te točke smo delali tudi dnevne izlete. Za ljubitelje narave je vsekakor najpomembnejša točka tega predela čudovita delta reke Rone, ali drugače Camargue. Že po cesti do tja (z nešteto radarji oz. vsaj škatlami za radarje) lahko vidimo pestro biosfero in številne živali. Znameniti kamarški konji, pa njihov kultiviran riž je samo par primerov. Zavila sva tudi v en muzej, od kjer smo z vozičkom skozi grmovje in visoko travo prerinili prav v osrčje rezervata. Vredno ogleda, res, res vredno.
V okviru dnevnih izletov smo obiskali še predel Luberon in oblegan Gordes (in njihove znamenite hiške Bories, kjer je Emo nosila luna, oz. natančneje mlaj). Na kratko smo raziskovali še Roussillon, Ansouis, Lourmarin, Bonnieux. Te vasice so bila res vrhunec teh dni, prave, avtentične in čudovito lepe. Obiskali smo tudi mesta Arles, Nimes, Aix en Provence. Od teh me je iskreno Nimes s svojo negativno energijo nekoliko razočaral. Neurejeno mesto, čudni ljudje, prazne ulice in zaprti lokali. Arles in Aix pa sta pustila dober vtis. Od lokalnih znamenitosti smo obiskali tudi rimski akvedukt Pont du Gard, kjer smo preživeli kar nekaj časa in se malo ustavili od hitenja po mestih.
Prišel je čas, da zapustimo Avignon, in nadaljujemo pot proti obali. Na poti nas je presenetil gozdni požar, tako da smo bili primorani narediti velik obvoz. Ni nam bilo hudega, in tudi požar so kmalu pogasili, smo pa morali prilagoditi plane. Da k temu dodamo še napoved slabega vremena in to da še vedno nisva imela prenočišča za zadnje dni, ni ravno prispevalo k dobremu vzdušju. Azurna obala, ki je bila v planu za sladek konec, je tako delovala vse bolj nedosegljiva, ampak z malo potrpljenja sem našel čudovito mini hiško (za tiste, ki še ne veste, midva sva nora na mini hiške), kjer smo bili nastanjeni naslednje dni.
Azurna obala je ena tistih točk, ki te iz vidika naravnih lepot te res ne more pustiti razočaranega. V živo je točno tako kot na slikah, ali kvečjemu še lepše. Problem pa je cena in obleganost. Na peš razdalji do obale ni mogoče dobiti last minute rezervacij, no vsaj v okvirih tega kar najini žepi dopuščajo ne. Niti na razdalji nekaj kilometrov ne. Tako smo v to mini hiško dobili kar precej stran od obale, ampak to nam ni preprečilo raziskovanja tega čudovitega območja. Druga plat te obleganosti je tudi to, da so vsa parkirišča pregrešno draga, da so vse restavracije drage in da seveda plaže, kjer boš vsaj malo sam, ni tako enostavno najti. Ampak mi smo jo — če vzameš nahrbtnik, in si pripravljen hodit pol ure peš, najdeš nebeško lepe plaže. In kopanje brez kopalk je povsem mogoče, tako neobljuden zalivček smo našli.
Žal pa nam je vreme ponagajalo in od obale prav veliko nismo imeli. Tudi Saint Tropez, turistično mesto smo zaradi dežja samo na hitro prevozili z avtom, in dodali še malo k obupni gneči dragih avtomobilov, ki se dan in noč vije po glavni ulici.
Naše potovanje se je bližalo koncu. Čakala nas je še pot domov, prek Italije. Še eno anekdoto s konca poti imam, in sicer vezano na upravičeno osovražene italijanske avtoceste. Na glavnem mejnem prehodu s Francije v Italijo smo vstopili tudi na avtocesto. Tam nas je pričakala odprta rampa. Vestno sem počakal, in klikal na gumb za pomoč, in po nekaj minutah čakanja se le oglasi podpora. In glas mi pravi “just go“. Malo čudno se mi je zdelo, pa vseeno, sem speljal ker je bilo zadaj že vsaj deset avtomobilov, ki so trobili, ampak sam v sebi sem točno vedel, da bo problem. In je tudi bil, na izhodu spet kliknem podporo, in pravijo, da moram plačat maksimalno dolžino avtoceste. Sem skušal obrazložiti pa nič. In sem plačal, pa si mislil “nateguni italijanski”. Sem bil kar precej jezen in še v tej ihti spisal pritožbo. Moram priznat, da so se po več poskusih vseeno odzvali in mi po nekaj mesecih vrnili preveč plačano cestnino, tako da nekaj kritike jim vseeno lahko prihranim.
Za konec še nekaj besed o omamno dobri hrani. Če Italijani slovijo po enostavni mediteranski kuhinji, so francozi po drugi strani pravo nasprotje s kompleksno, večplastno recepturo in desetero sestavinami za posamezno jed. Ampak skupno jim je to, da je hrana res dobra. Žal sem že pred leti razvil glutensko intoleranco, ampak tudi izbrane jedi, ki sem jih poskusil so bile odlične. Tako mikavne jedi so, da sem se nekajkrat pregrešil (in potem plačal s prebavo, ampak se je splačalo). Ana je jedla vse, in lahko potrdi, da smo jedli odlično. Je pa dobro, da znate vsaj malo italijansko ali špansko, če že francosko ne, ker najboljše restavracije v osrčju provansalskih vasi, garantirano nimajo natakarjev, ki bi znali angleško. So pa skoraj brez izjeme iskreno prijazni in dobrosrčni.
In potovanje je tako prišlo h koncu, dopust je omejen, proračun pa prav tako. Če bi lahko, bi seveda ostali dlje — kot vedno. Ampak kar smo v teh dneh doživeli, sploh za ta denar, je bilo res enkratno. Ema se je izkazala kot odličen sopotnik, tako da celotno potovanje lahko ocenimo samo kot čisto desetko.