Že pred leti sva si enkrat privoščila romantični oddih na Goričkem in prišel je čas, da ponoviva. No, ponovimo. Jesenski čas je, po mojem mnenju, idealni čas za obisk teh krajev. Listje se obarva, pohodi med vinogradi so čudoviti, uživaš ob kozarcu dobrega vina ali omamno dobrega grozdnega soka, vreme pa je ravno pravo za aktivno preživljanje časa, ne prevroče in ne prehladno.
Tokrat smo v Prlekiji rezervirali luštkano mini hiško Na koncu vasi — ta vas je Cven v občini Ljutomer. Na robu velikih polj in v bližini reke Mure je to odlično izhodišče za pohode ali kolesarstvo, slednjega tokrat sicer nismo izvajali, saj je Ema še premajhna za take podvige. Naredili smo pa zato okrog 30 km peš, Ema ene pol od tega v vozku in ene pol v nosilki.
Najprej – nekaj besed o mini hiški. Midva sva že leta zaljubljena v mini hiške, deloma po zaslugi neštetih videnih posnetkih Brycea in Rase (z veseljem delim njun kanal Living Big In A Tiny House), deloma pa zdaj tudi zaradi kar nekaj prijetnih izkušenj z bivanjem v njih. Po malem se spogledujeva z idejo, da bi morda enkrat mini hiška postala naš dom, glede na to, da si finančno v današnjem svetu tako ali tako ne moremo privoščiti nakupa ali zidave hiše standardne velikosti. Malo so težave z dovoljenji in birokracijo, ampak številne mini hiške, ki stojijo po svetu, dokazujejo, da je to mogoče. Blizu nam je namreč tudi življenje, povezano z naravo in ta povezava zunanjega in notranjega življenja, in konec koncev tudi svoboda minimalističnega življenja brez odvečne krame in z nizkimi tekočimi stroški. Bomo videli, kaj bo s tem, ampak zaenkrat vsaj preskušamo in uživamo v mini hiškah, na katere naletimo na naših popotniških avanturah.
Na tem oddihu smo si zaželeli zgolj nekaj mirnih dni, stran od hektičnega vsakdana, povezanosti z naravo, povezanosti drug z drugim in sprostitve napetosti nakopičenega stresa in skrbi. Lahko rečem, da nam je to uspelo. Pohajkovali smo po brezpotjih ob reki Muri, vozičkali smo po gričih in dolinicah Ormoških vinogradov, privoščili smo si tradicionalni Ajdovski krapec, nabrali smo za nekaj obrokov pravega kostanja v naravnih rastiščih in pa predvsem, veliko smo počivali in v tem uživali. Danes se marsikdo ne zna ustaviti, umiriti, gledati v daljavo, poslušati vetra in šumenja listja, zato si je treba včasih prav vzeti čas za to. Odklop, možgane na off, v dobrem smislu besede. Takrat pride do kreativnosti, takrat možgani dejansko začnejo razmišljati in takrat se rodijo najboljše ideje. Vsaj jaz verjamem v to.
Eno zanimivo navado, oziroma odsotnost le-te, sva v tem stanju čuječnosti doživela na območju Prlekije. Ljudje se v teh krajih praktično ne sprehajajo. V več dneh izven središča kraja nismo naleteli na nobenega sprehajalca. Še več, pločnikov sploh ne zidajo, razen v večjih krajih, kot je Ljutomer. Zdelo se mi je zanimivo, sprejmem pa tudi razlago, da je to tipično za to obdobje leta …
V sklopu razvajanja sva si privoščila tudi okusno večerjo v Domačiji Marof, ki se nama jo je posrečilo ujeti v času Tedna restavracij za najbrž polovico redne cene. Mimogrede, ta posest je na peš razdalji od mini hiške, v kateri sva bila pa pred leti na prej omenjenem oddihu med vinogradi na Goričkem, tako da sva se z malo nostalgije prav nalašč zapeljala mimo. Kaj več o tem oddihu pa morda kdaj drugič.
Za zaključek izleta smo na kratko obiskali tudi paviljon Expano (služil je kot slovenski paviljon na milanskem Expu leta 2015), kjer smo spočili hrbte, avto in naredili kratek sprehod ob Soboškem jezeru. Programov, ki jih ponuja paviljon nismo raziskovali, saj smo se kmalu odpravili proti domu. Za domov smo pri lastnikih mini hiške kupili še nekaj litrov odličnega grozdnega soka in vina, ob katerem smo doma še mesece uživali in podoživljali ta izlet.