Že kakšne pol leta sva se poigravala z idejo, da obiščemo delto reke Soče. Po velikem navdušenju nad delto reke Rone (glej potopis: Raziskovanje čudovite Provanse in Azurne obale), naju je res zanimalo, kaj ima za ponuditi naravni rezervat, ki nam je praktično pred vrati. Na kratko — zelo nam je bilo všeč, sploh Emi, ki zdaj z velikim navdušenjem opazuje vse vrste živali.
Smaragdno reko Slovenci zelo radi vzamemo za samo našo, pa ni v celoti. Res izvira v osrčju naših Alp, v Trenti, in se nekaj časa vije po naših dolinah, v morje pa se izliva v Italiji. Po ravnicah med Gradežem in Tržičem se Soča leno pretaka proti morju, levo in desno od nje pa so močvirja in zatoki, ki nudijo zatočišča za številne živalske vrste, še posebej za ptice. Močvirja so sicer naši predniki z željo po več obdelovalnih površinah večinoma že izsušili, ampak naravovarstveniki v zadnjih desetletjih ponovno odkrivajo njihov pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Tudi v predelu delte Soče ni nič drugače, šele nedavno so določen predel spet vrnili naravi. Pustili so, da se voda razliva in območje zamočviri in kmalu so se vrnile tudi živali.




Danes je območje vzdolž zadnjih nekaj okljukov Soče zaščiteno kot naravni rezervat Foce dell’Isonzo in velja za območje z največjim številom različnih vrst ptičev v Italiji. Poleg ptic se v rezervatu nahajajo tudi kamarški konji, kače, žuželke, dvoživke in ribe. Osrčje rezervata so uredili v park imenovan Isola della Cona. Po njem potekata krožna pot s številnimi opazovalnicami, iz katerih lahko opazujemo živali, in pot do samega ustja reke na rt Punta Spigolo.
Slednje tokrat mi nismo prehodili, ker sva se na ta izlet izjemno slabo pripravila. Vzela sva samo voziček, ki je za krožno pot še nekako primeren, če te ne moti nekaj stopnic, pozabila pa sva seveda nosilko, tako da s potjo na rt ni bilo nič. Pozabila sva tudi kremo za sonce, sprej proti komarjem in daljnogled. Tudi tako mora kdaj biti, da človek ne postane prevzeten.




Smo pa v celoti prehodili krožno pot. Zelo lepo je urejena, postavljene so posebne opazovalnice, skozi katere lahko opazuješ živali, ne da bi se preplašile. Za vstop v park pobirajo simbolično vstopnino, ki vključuje tudi manjši muzej, v parku pa je na voljo restavracija. Cene so normalne, golaž s pečeno polento in lazanja sta bila za nas dovolj, da smo zdržali do večera.
Po obhodu smo se spočili v senci dreves, ker pa nam je ostalo še nekaj časa, smo se odločili za obisk rezervata Valle Cavanata, ki je malo naprej v smeri Gradeža. Pred Eminim spanjem je bilo dovolj časa le še za en krajši sprehod, tako da smo se sprehodili ob enem od kanalov, proti obali. Cvetoče tamariske, fige, bori in drugo drevje ob poti je dom za številne ptiče, v daljavi smo videli tudi flaminge.


Ta del obale ni impresiven, v resnici je od vsega, kar smo obiskali še najbolj pust. Dostop je mogoč samo skozi grmovje, obala je iz mivke, delijo pa jo betonske škarpe obdane s skalami, na nekaj sto metrov — predvidevam, da za razbijanje valov. Ob obali je videti, da pripravljajo novo kolesarsko pot. No vsaj razgled je lep, vidi se velik del Tržaškega zaliva, in z nizko vodo je super za divjanje psov. Srečali smo družino z dvema pasjima mladičkoma, ki sta šibala gor in dol, malo po obali, malo po vodi, dokler en od njiju po mnenju skrbnice ni ušel malo predaleč in je začela histerično vpiti nanj in brezglavo teči za njim. Takrat je tudi Ema imela dovolj in je dodala svoj močan glas h kaljenju miru, zato smo se odpravili domov.
Izlet je bil izredno lep in z veseljem se bomo še vrnili sem. Oba rezervata ponujata še veliko več, kot smo uspeli videti, tako da računamo na to, da se kmalu spet vrnemo. Ta pokrajina je res čudovita za pohode, mi smo skupno prehodili slabih 10 km, kar je z vozičkom po tem terenu kar precej. Obisk rezervatov se odlično lahko kombinira tudi s kolesarjenjem. Bližnje kraje povezujejo čudovite kolesarske poti, ki so vsekakor visoko tudi na našem bucket listu.
Če ste filmoljub mimogrede še en predlog za čudovit dokumentarni film o reki Soči in muharjenju: Emerald Paradise, 2021 (Laurens Bubendorfer).


Dodaj odgovor