Pogosto naju srbijo pete, ko imava nekaj dni prosto in potem se vprašava: “Kam lahko gremo z dojenčkom?”. Tokrat je padla ideja, da gremo na Krk. Ni daleč, jaz sem velik ljubitelj morja in po dolgih dneh nizkih zimskih temperatur smo bili definitivno že željni malo toplejšega podnebja.
Ana je tokrat dokaj ugodno našla eno že skoraj luksuzno stanovanje — ogromne bele marmorne plošče po tleh, velike šipe z razgledom na zaliv (no morja se je videlo čisto malo, ampak se ga pa je). Oprema je bila malo manj luksuzna, saj veste, zgleda lepo in okusno, ko primeš v roke pa vidiš, da je bolj tako … Kakorkoli, nama je za to itak vseeno, je bila pa zanimiva izkušnja nekaj časa preživeti v takem okolju. Kar težko bi se navadila živeti v takem stanovanju. No, vsaj Emi so bila marmorna tla izjemno všeč, “bibala” je gor in dol brez prestanka.
Ideja tega vikend izleta je bil krajši aktiven oddih v naravi. In tako je tudi bilo, vsak dan smo hodili, po čudovitih urejenih pohodnih poteh, raziskovali bolj in manj skrite kotičke Krka, prehodili mesti Krk in Baška in se vsaj za pikico naužili morskega zraka in sonca. Konec izleta se je relativno dobro poklopil s spremembo vremena, zadnji dan je začel dež, kar pa nas niti ni preveč motilo.
Prehodili smo dve (in pol) čudoviti pohodni poti:
1. Sprehod po zelenem polotoku
2. Skozi hrastov gozd do kamnitega trilista
3. bonus del poti: V senci velikih hrastov
Resnično lepi so bili ti pohodi, bolj ali manj ozke stezice po hrastovem in borovem gozdu, čudoviti razgledi, številni kali, bujno rastje, žvrgolenje ptičkov in v tem času brez turistov. Sami smo bili skoraj ves čas, mislim, da smo v hrastovem gozdu srečali samo enega domačina, ki je z motorno žago malo širil svoj travnik, na zelenem polotoku, ki je malo bližje civilizaciji pa mogoče dva ali tri pohodnike, nekaj kolesarjev in kakšnega domačina z ribiško palico.
Vreme, kljub temu, da je bila zima, nam je zelo ustrezalo. Če je pihnil vetrič, nas je malo zmrazilo, na soncu pa je bilo izredno toplo, zato smo se z veseljem martinčkali na kavi v pristanišču.
Ema je dobro prenašala vožnjo in tudi raziskovanje Krka. Z otroškim nahrbtnikom smo skupno prehodili okrog 40 km. Okrog poldneva se je običajno malo pritoževala, zato smo takrat naredili daljši premor in malico, potem je bila spet pripravljena na nadaljevanje pohoda. Daljše vožnje z avtom zdaj raje delava zvečer, ko Ema zaspi.
Izlet je bil enkraten in gotovo se bomo še vrnili, da raziščemo še druge pohodniške poti.
