Prvi izlet z novorojenčkom, ali kako ti vsi solijo pamet — lahko bi bil to naslov, ampak sem se odločil, da to dam samo v besedilo. Šele po šestih tednih, ko porodnica mora počivati in ko je novorojenček izjemno občutljiv, smo počasi vsi prilezli iz hiše in zelo kmalu so nas začele srbeti pete, da nekam skočimo na izlet. A je varno? A bo za novorojenčka to predolga pot? Kako potovati z dojenčkom? Kaj spakirati? Tisoč vprašanj, pa še več odgovorov vseh, ki dobronamerno želijo pomagati, ampak včasih na napačen način.
Odločili smo se za morje, Opatijo, saj je podnebje v tem času že relativno prijazno, sonce še ni prehudo za otroško kožo, razdalja z avtom je dosegljiva v dveh ali treh intervalih s počitki za dojenčka in našli smo primerno prenočišče v predvidenem cenovnem rangu.
Ker je bil to naš prvi družinski izlet, sva vse stvari petkrat premislila. To je povsem v navskrižju z mojo naravo spontanosti, ampak priznam, da je bilo za prvi izlet z dojenčkom to pametno in potrebno. Koliko oblačilc, katera oblačilca, koliko plenic, kako se bomo hranili, a potrebujemo stekleničke in ostalo mlečno ropotijo (takoj po rojstvu je namreč imela izzive z dojenjem), kje bo spala, kako poskrbeti za “izležavanje” (skovanka za počivanje dojenčka na hrbtu, saj njihove hrbtenice še niso razvite dovolj za daljše sedenje v lupinici)… Še tisoč novih vprašanj …
Izkazalo se je, da v resnici ni neka znanost. Tako kot doma, samo da si pač od doma. Osnovna logika dojenčkovih potreb se ne spremeni. Samo zagotoviti moraš dovolj potrebščin, da preživiš dano obdobje med eno in drugo trgovino oziroma odhodom in prihodom domov. Življenje sva si poenostavila tudi z določenimi odločitvami, kot na primer da Ema spi v košari od vozička tudi v apartmaju (ker pač lahko). Moto za uspešno potovanje z dojenčki je definitivno: ne kompliciraj. Spakirali smo vsa njena oblačilca (tako ali tako ne zavzamejo preveč prostora) in en paket plenic, voziček in nekaj igračk.
Nekaj besed seveda moram nameniti tudi Opatiji, ki je najbrž eno najlepših mest v Kvarnerju. Večkrat sem bil že tam (prvič še kot dojenček), ampak nikoli do sedaj pa za več dni. Prehodili smo lep del sprehajalne poti Franca Jožefa I. na obali Opatije in številne čudovite parke. Tega sicer nisva najbolje premislila, saj je Emin voziček na kamnih pošteno poskakoval, ampak ker je očitno to sploh ni motilo, smo kljub temu v treh dneh okrog 20 km prepešačili hodili gor in dol, voziček pa je tudi preživel. Samo Ameriški park smo si prihranili za čas, ko ne bomo z vozičkom, ker je v njem nešteto teras in stopnic.
Kakšno uro tu in tam smo preživeli tudi na plaži, Ema je prvič namočila nogice v morje. Preostali čas je počivala v košari pod senco košatih dreves ali pa prekrita s tetra plenico. Bilo je prav prijetno, kopali se nismo, smo pa uživali v prijetnem morskem zraku in zvokih morja. Okrepčali smo se tudi v eni dobri čevabdžinici Bistro Venezia, ki smo jo našli povsem naključno od prihodu v mesto. Vsi so občudovali malo Emo, in ona je z velikimi očmi opazovala njih.
Prešinile so nas tudi misli o pohodih v naravnem parku Učka, ampak glede na to, da od poroda vseeno še ni bilo tako zelo daleč, Ema pa tudi še ni bila za v nosilko, smo si te lepote prihranili za kdaj drugič. Smo se pa vseeno pred odhodom zapeljali do čudovite razgledne točke ob cerkvi sv. Marka v Verpinacu.
Vožnja v Opatijo in nazaj je potekala brez težav. Ustavili smo se na približno eno do dve uri, za previjanje, dojenje in “izležavanje”. Sicer pa je bila pot mirna in brez kakršnih koli zapletov. Ema se je že s prvim izletom dokazala kot odličen in resnično nezahteven sopotnik.